Napotki in priporočila ob nesrečah

Ukrepi pred poplavo

• Imejte pripravljen prenosni radio, žepno svetilko in rezervne baterije.
• Če prebivate v predelu, kjer so možne poplave in nanje kažejo tudi razmere (dolgotrajno deževje, neurje, močna odjuga, neposredno po letalskem napadu), vključite radijski sprejemnik in spremljajte poročila hidrometeorološke službe in navodila pristojnih štabov Civilne zaščite.
• Iz nižjih prostorov in kleti umaknite hrano, premičnine, dokumente, denar in druge dragocenosti v višje prostore zgradb.
• Napolnite posode s pitno vodo, saj obstaja možnost motene preskrbe z vodo.
• Živino umaknite v višje ležeče predele in ji pripravite začasno bivališče.
• Če imate čas, namažite strojno opremo, ki je ne morete umakniti pred vodo, pospravite dvorišče in zavarujte predmete, ki jih voda lahko odplavi.
• Če je vaš dom na območju, kjer lahko poplavna voda poplavi celotno zgradbo, pravočasno evakuirajte vse dobrine na varno območje k sosedu ali sorodniku.Če za to nimate časa, vzemite s seboj najnujnejše stvari (denar, dokumente, nekaj obleke) in umaknite ali pa vsaj odvežite oziroma spustite živino in se umaknite nad območje, ki ga lahko doseže voda.
• Preden zapustite dom, izklopite elektriko, plin in vodovod.

Ukrepi med poplavo

• Če se vam ni uspelo umakniti in ste ostali na poplavljenjem območju, se umaknite v višje predele stavbe in kličite na pomoč, ponoči pa si pomagajte s primernimi svetili, da vas bodo reševalci lažje našli. Ob sebi imejte tudi kak predmet, ki dobro plava in se ga lahko oprimete (avtomobilska zračnica, plastična posoda s čepom, večji kos stiropora …).
• Izogibajte se območij, ki jih lahko nenadno poplavi.
• Ne skušajte prečkati vodnega toka, kjer vam voda sega do kolen.
• Ne skušajte z avtomobilom prečkati poplavljenih cest, ker lahko ostanete ujeti v vodni pasti.
• Ne približujte se rečnim brežinam, ker so lahko zaradi erozije spodjedene.
• Spremljajte informacije, ki jih po radiu in televiziji posredujejo pristojne službe in organi.

Ukrepi po poplavi

• Ne uživajte sveže hrane, ki je bila v stiku s poplavno vodo.
• Ob poškodbah vodovodnega omrežja ne pijte vode, dokler ni sporočeno, da je neoporečna, predvsem pa ne pijte vode iz vodnjakov.
• Ne uporabljajte električne instalacije in aparatov, ki so bili poplavljeni, dokler jih ne pregleda strokovnjak.
• Obvestite pristojne službe o pretrganju telefonskega, električnega, vodovodnega ali plinskega omrežja. Med poplavo in po njej boste potrebovali: nujne zaloge sveže vode in konzervirane hrane, pribor za prvo pomoč, zalogo nujnih zdravil, gumijaste škornje ali drugo primerno obutev in gumijaste rokavice, vodoodporno torbo za obleko in dragocenosti.

Kaj storiti pred potresom

• Poučimo se o tem, kako se zavarujemo pred njimi.
• Pri roki imejmo žepno svetilko, baterijski radijski sprejemnik in osebne dokumente.
• Vrednostni predmeti naj bodo shranjeni v trdnih in negorljivih kasetah.
• Reševalna oprema in orodje ter pribor za prvo pomoč morajo biti dosegljivi ob vsakem času.
• Imeti moramo zalogo hrane.

Kaj storiti med potresom

• Ohranimo mirno kri.
• Če nas potres preseneti v poslopju, ostanimo v njem.
• Iščimo zaščito pod masivnimi mizami, klopmi, med podboji vrat, na hodnikih se pritisnimo k notranjim stenam.
• Izogibajmo se steklenim površinam in zunanjim zidovom.
• Ne uporabljajmo dvigal in stopnišč.
• Ne prižigajmo vžigalic in ne uporabljajmo odprtega ognja.
• Na prostem se oddaljimo od poslopji, električnih daljnovodov in drugih napeljav.

Kaj storiti po potresu

• Če smo ostali nepoškodovani, priskočimo na pomoč tistim, ki so pomoči potrebni.
• Če smo ujeti med ruševinami, ostanimo mirni, varčujmo svojo energijo in v enakomernih presledkih udarjajmo s kakšnim predmetom ob zid ali cevovodno napeljavo. Občasno kličimo na pomoč, da nas reševalci lažje najdejo.
• V stanovanju zaprimo ventile za plin in vodo ter izklopimo električno napetost.
• Če je zgradba, v kateri prebivamo, poškodovana, takoj odnesimo morebitne nevarne snovi na za ta namen določeno mesto.
• Če je potres tudi v gorah, se pri hoji izogibajte krušljivih sten in območij skalnih podorov.

V naši državi je pozimi skoraj vsako leto bolj ali manj obilna snežna odeja. Sneg ponavadi ne ogroža našega delovnega in bivalnega okolja, ogroža pa prevoz, preskrbo z električno energijo, lomi drevje in električne drogove in posredno ogroža tudi oskrbo z vodo.

Obilnih snežnih padavin ne moremo preprečiti. Z nekaterimi ukrepi pa lahko posledice velikega snega bistveno omilimo ali celo preprečimo. Pomembno je, da že med sneženjem preventivno in pravočasno očistimo poti in površine, ki jih uporabljamo in za katere ne skrbijo komunalna in cestna podjetja. Očistimo avtomobile in, če je le možno, otresimo sneg iz sadnega in okrasnega drevja ter grmičevja, televizijskih anten, drogov in drugih predmetov, ki se pod težo snega lahko poškodujejo ali zlomijo. To velja tudi za telefonske in električne kable, ki so izolirani, nikakor pa ne smemo čistiti žic, ki niso izolirane, ker je to smrtno nevarno.

Ob obilnih snežnih padavinah lahko ostanejo posamezne vasi, zaselki in kmetije odrezane od sveta. V tem primeru je treba o tem čimprej obvestiti center za obveščanje na številko 112 ali na kakršen koli drug način o tem obvestiti krajevni ali občinski štab Civilne zaščite. Ta bo s prebivalci teh naselij vzpostavil stik in poskrbel za najnujnejšo oskrbo. Nanj se v posebno nujnih primerih (molža, oskrba z vodo ipd.) lahko obrnete tudi glede nadomestnih virov električne energije.

Odvisno od debeline snežne odeje in teže snega ter trdnosti ostrešij je treba sneg odstraniti tudi s streh stanovanjskih in drugih objektov, vendar je to delo zelo nevarno, zato ga, če mu sami niste kos, prepustite gasilcem in drugim reševalnim službam.

V hladnih dneh na strehah nastanejo debele ledene sveče, ki neposredno ogrožajo ljudi na pločnikih in drugih javnih površinah. Lastniki in upravljavci zgradb jih morajo v skladu s predpisi pravočasno odstraniti. To delo je izjemno nevarno, zato ga je najbolje prepustiti ustreznim javnim službam.

V hladnih dneh so lahko zelo nevarni tudi zaledeneli pločniki. Lastniki in upravljavci zgradb morajo zato poskrbeti za odstranitev snega in ledu oziroma za posipanje zaledenelih površin.

Pomembno je, da ukrepate pravočasno!

Pri požaru, zlasti če gorita suha trava in podrast, se sproščajo zelo visoke temperature. Zgornja plast zemlje se, še posebej v suhem obdobju, ko je izsušena, zelo segreje. Zaradi tega veliko rastlinskih koreninic in humusa zgori. Preživijo le bolj odporne rastline, to je ponavadi manj vredno rastlinje. Na požarnem območju se zato lahko vegetacija tudi spremeni. Bolj kakovostna, a občutljivejša propade, manj kakovostna in bolj odporna pa preživi in se razbohoti. Ostanke gorenja (pepel) odnašata veter in padavinska voda, s tem pa se siromašenje zemlje in erozija še zvečata. Poleg tega se pri gorenju organskih snovi sproščajo škodljivi plini, ki onesnažujejo ozračje.

Požari so neposredno življenjsko nevarni tudi za živali, saj jim spreminjajo varovalne, gnezdilne in prehranske razmere. Posledice požara v naravi oziroma njihovi negativni vplivi na živali so zato lahko usodni in dolgotrajni. Požarom so najbolj izpostavljene živali, ki imajo majhna bivalna območja, in tiste, ki živijo v podrasti, v plasteh opada ali v zgornji plasti zemlje. Te ponavadi v požarih propadejo. Obdobje pojavljanja požarov v naravi sovpada tudi z obdobjem ptičje gnezditve in vzreje mladičev. Odrasle živalio gnju sicer lahko uidejo, zalega pa v požarih praviloma propade.

Sežiganje odpadkov na poljih in vrtovih

Odpadki naj bi se v naravi sežigali le podnevi med 8. in 18. uro, ob stalnem nadzoru odraslega človeka. Ob vetrovnem vremenu odpadkov ne sežigajte. Kraj njihovega sežiganja naj bo oddaljen najmanj 100 m od stanovanjskih in drugih zgradb, najmanj 50 m od javnih prevoznih poti in najmanj 20 m od parkovnih površin, skupin dreves in zaščitenih rastlin.

Ogenj pogasite tako, da žerjavico polijete z vodo ali jo posujete z zemljo ali peskom, nato pa jo še poteptate.

Če nameravate sežigati večje količine naravnih odpadkov, obvestite o kraju in času njihovega sežiganja odpadkov tudi gasilce oziroma center za obveščanje na številko 112.

V obdobju velike požarne nevarnosti je prepovedana uporaba odprtega ognja v naravi. Po razglasitvi velike požarne nevarnosti je treba dosledno upoštevati predpisane ukrepe.

V sušnem obdobju se je treba v naravi izogibati predvsem:

• nenadzorovani uporabi ognja in sežiganju odpadkov, zlasti na njivah, vrtovih, sadovnjakih in vinogradih, ki so v bližini gozdov
• kajenju v gozdovih in njihovi neposredni bližini
• kurjenju žarov zunaj urejenih kurišč
• odmetavanju neugasnjenih cigaretnih ogorkov in lahko vnetljivih materialov iz vozil.

Kaj storiti, ko v naravi zagori

• Ostanite mirni in razsodni. Ocenite kakšen je požar. Če je to manjši začetni požar, če je šele zagorelo, skušajte požar pogasiti sami.

• Pri gašenju morate paziti predvsem na svojo varnost. Požara se lotite s priročnimi gasilnimi sredstvi: z vodo, brinovimi ali smrekovimi vejami ter z zemljo ali peskom. Gašenje požarov v naravi je najuspešnejše z vodo. Zadostno količino vode preprosto zlijte na ogenj. Ogenj mora povsem ugasniti. Z brinovimi ali smrekovimi vejami udarjajte po površini, ki jo je zajel ogenj ali pa jih vlecite po robu goreče trave. Če imate pri roki kramp ali lopato, lahko prekopljete rušo in s tem preprečite širjenje požara. Manjšo površino, ki jo je zajel ogenj, lahko posipate tudi s peskom ali zemljo, dokler povsem ne ugasne.

• Sami gasite le, če požar ne presega vaših zmožnosti. Če požaru niste kos, nemudoma pokličite center za obveščanje na številko 112, najbližjo gasilsko enoto ali policijo. Po telefonu sporočite naslednje podatke:

  • svoje ime in priimek
  • kaj in kje gori
  • kratek opis požara
  • v katero smer se požar širi in kaj ogroža
  • če je možno, povejte tudi, kje boste počakali gasilce zaradi dodatnih informacij.

Z dodatnimi informacijami, ki jih lahko poveste gasilcem na kraju požara, lahko veliko prispevate k učinkovitejšemu gašenju.

Gašenje

• Ob požaru ne postanite panični.
• Ob požaru takoj obvestite center za obveščanje na telefonsko številko 112.
• Začetni požar lahko pogasite sami s priročnimi gasilnimi sredstvi z vodo, peskom, pokrovko ali odejo.
• Če vam požara ne uspe pogasiti s priročnimi gasilnimi sredstvi, uporabite ročni gasilni aparat.
• Ob požaru v večstanovanjskih, predvsem visokih objektih, je največja nevarnost dim na stopnišču, ki otežuje ali celo onemogoča umik iz objekta. V tem primeru v prostoru, kjer ste, z mokrimi krpami zatesnite spodnji del vrat in v stanovanju počakajte na pomoč.
• Če dim ni preveč gost, lahko dihala delno zaščitite tako, da si daste pred usta moker robec ali krpo.
• Ko pridejo gasilci, jih takoj opozorite nase. Vedite pa, da vsako odpiranje oken ali vrat pripomore k širjenju požara, predvsem dima.

Ukrepi pri gašenju požara

• Ob požaru v večstanovanjskih, predvsem visokih objektih, je največja nevarnost dim na stopnišču, ki otežuje ali celo onemogoča umik iz objekta. V tem primeru v prostoru, kjer ste, z mokrimi krpami zatesnite spodnji del vrat in v stanovanju počakajte na pomoč.
• Če dim ni preveč gost, lahko dihala delno zaščitite tako, da si daste pred usta moker robec ali krpo.
• Ko pridejo gasilci, jih takoj opozorite nase. Vedite pa, da vsako odpiranje oken ali vrat pripomore k širjenju požara, predvsem dima.

Splošni preventivni ukrep:

Na stopnišču ne odlagajte gorljivih materialov, predvsem pa ne vnetljivih tekočin in plinov.

Lastnosti klora:

Klor spada zaradi svoje strupenosti med nevarne snovi. Uporablja se v industriji za beljenje celuloze, tekstilnih vlaken, pripravo različnih kemikalij idr. Njegova uporaba je zelo razširjena tudi v vsakdanjem življenju, npr. pri pripravi pitne vode, vode na kopališčih; varekina, razstopina, ki vsebuje klor (in je v prosti prodaji), pa se uporablja kot razkuževalno in oksidacijsko sredstvo. Klor v majhnih koncentracijah, kot jih uporabljamo v gospodinjstvu, ter ob pravilni uporabi in upoštevanju navodil ni nevaren. Če pa se zgodi nesreča, npr. v proizvodnji ali med prevozom, ko uhaja večja koncentracija klora, je ta zelo strupen in se je treba pred njim zaščititi in ustrezno ukrepati. Nesreča s klorom se lahko zgodi med njegovim prevozom po cesti ali železnici, na kopališčih in drugih objektih, kjer uporabljajo večje količine klora za razkuževanje, ter v delovnih organizacijah, kjer klor izdelujejo ali pa ga uporabljajo v tehnološkem procesu.

• Klor je zelo strupen dražeč plin.
• Že pri majhnih koncentracijah ga zaznamo zaradi izrazito ostrega vonja.
• Je 2,4 krat težji od zraka in se zadržuje pri tleh, nabira se npr. v kleteh in podhodih.
• Pri izpustu klora v okolje se oblikuje viden klorni oblak, ki je pri manjših koncentracijah bele barve, pri velikih pa zelenkastorumene.

Posledice delovanja klora na človeka, živali in okolje:

Kadar je koncentracija plinastega klora zvečana draži nosno sluznico in oči ter poškoduje kožo. Vdihavanje klora poškoduje dihala in povzroča pljučni edem. Znaki zastrupitve (odvisno od koncentracije in trajanja izpostavljenosti kloru) se stopnjujejo takole: kašljanje, kihanje, solzenje, pekoče bolečine v žrelu, pospešeno in težko dihanje, hropenje, motnje zavesti, v najhujšem primeru nezavest in smrt. Na živali deluje klor enako kot na ljudi. Rastlinje bi bilo po prehodu klornega oblaka uničeno, ožgano, zemlja pa kisla; kislost zemljišča bi bila odvisna od vlage v zraku in mineralne sestave tal. Zastrupitev tal s klorom vpliva tudi na talno vodo, zato je treba pred njeno uporabo upoštevati navodila Civilne zaščite.

Uporaba osebnih zaščitnih sredstev:

Pred učinkovanjem klora se lahko uspešno zaščitimo z zaščitno masko (običajna oznaka je B2) ter z zaščitnim kombinezonom, ogrinjalom, gumijastimi škornji in zaščitnimi rokavicami. Če teh sredstev nimamo pri roki, si lahko pomagamo tudi s priročnimi zaščitnimi sredstvi, npr. vlažnimi robčki, krpami, brisačami, z vodo prepojenimi obvezami, deli oblačil ipd., da si z njimi zavarujemo dihala. Uporaba zaščitnih sredstev je časovno omejena, saj filtri absorbirajo le določeno količino strupenih snovi.

Alarmni znak za nevarnost nesreče s klorom:

NEPOSREDNA NEVARNOST NESREČE S KLOROM  - zvok sirene, ki traja 100 sekund: 30-sekundni zavijajoči zvok sirene, 40-sekundni enoličen zvok sirene in 30-sekundni zavijajoči zvok sirene, se uporabi ob uhajanju klora v okolje. Uporabi osebna zaščitna sredstva. Takoj se umakni v višje kraje v smeri proti vetru.

Kako ukrepati ob znaku za alarm

Ko zaslišite alarmni znak za nesrečo s klorom, se takoj umaknite v višje ležeče kraje. Po možnosti uporabite osebna zaščitna sredstva in upoštevajte, da je čas glavni dejavnik. Zaprite okna in vrata stanovanjskih objektov. Umikajte se v smeri proti vetru oziroma stran od klornega oblaka. Zaradi verjetnih prometnih zastojev priporočamo, da se iz neposredne bližine nesreče umikate peš ali s kolesom. Živali odvežite, vse premoženje pa pustite doma. Po umiku poiščite najbližje zbirališče (zbirališča so označena na zemljevidu), kjer boste dobili pomoč in informacije. Klor je težji od zraka, zato ne smete v zaklonišča, saj zaklonišča pred klorom ne varujejo.

Prva laična pomoč

• Vsak, ki rešuje, mora biti ustrezno zaščiten.
• Poškodovanega je treba prenesti ali mu pomagati pri umiku na območje, ki ni onesnaženo, in ga zavarovati pred mrazom.
• Poškodovanemu, ki je v nezavesti, je treba sprostiti dihalne poti, ga obrniti na bok in če je treba, oživljati. Mrtve pustimo na kraju nesreče.
• Kontaminirano obleko in obutev takoj odstranimo.
• Kožo umivamo z vodo. Prizadete oči 10 do 15 minut spiramo s tekočo vodo, pri tem s palcem in kazalcem razpremo očesni veki.
• Ob kakršnih koli težavah po vdihavanju klora je treba poiskati zdravniško pomoč. Znaki zastrupitve se lahko ponovno pojavijo tudi čez več ur (nepričakovano poslabšanje).

Ob jedrski nesreči se sprostijo radioaktivne snovi pretežno v ozračje in se razširjajo v obliki radioaktivnega oblaka v širše okolje. Stopnja ogroženosti ob jedrski nesreči zaradi radioaktivnega onesnaženja okolja je odvisna od vrste in od količine izpuščene aktivnosti posameznih skupin radionuklidov. Prenos in razširjanje sta odvisna od vremenskih razmer. Radioaktivno sevanje prihaja do človeka po treh prenosnih poteh: z vdihavanjem radioaktivnih zračnih delcev, zaužitjem z vodo in hrano ter neposrednim zunanjim obsevanjem iz radioaktivnega oblaka ali iz onesnaženih tal.

Slovenijo lahko prizadenejo nesreče:

• v jedrskih objektih (jedrske nesreče)
• s stacionarnih in premičnimi radioaktivnimi viri,
• pri prevozu radioaktivnih snovi,
• zaradi padca satelita na jedrski pogon ali satelita, ki ima na krovu jedrske snovi.

Najhujše so posledice jedrskih nesreč. Jedrska nesreča v Nuklearni elektrarni Krško (NEK) je zelo malo verjetna, saj ima elektrarna vgrajeno visoko stopnjo aktivne in pasivne varnosti. Huda jedrska nesreča v jedrskih elektrarnah v tujini znotraj 1000- kilometrskega območja lahko prizadene tudi Slovenijo, kot tudi uporaba jedrskega orožja v vojni.
Zato so lokalne skupnosti, regije in država izdelale načrte zaščite in reševanja ob jedrski nesreči, s katerimi med drugim zagotavljajo pravočasno odkrivanje nevarnosti, obveščanje ogroženega prebivalstva in izvajanje potrebnih zaščitnih ukrepov.

Obveščanje ob nesreči v NEK
O nevarnosti bodo prebivalci, ki živijo v okolici NEK obveščeni z alarmnim znakom neposredna nevarnost. Takoj po alarmiranju bodo pristojni organi, po radiu in televiziji, posredovali informacije o tem, kaj se je zgodilo in navodila za izvajanje zaščitnih ukrepov. Informacije bodo posredovali nacionalni radio in televizija ter lokalne radijske in televizijske postaje.

Kaj storiti ob jedrski nesreči?
EVAKUACIJA
Izvedba evakuacije za prebivalce v okolici NEK je vnaprej načrtovana. Če ste predvideni za evakuacijo, se nanjo pripravite in ukrepajte v skladu z navodili, ki ste jih dobili od pristojnih organov. Obvestila o izvajanju evakuacije bodo posredovana tudi preko sredstev javnega obveščanja. V obvestilih bodo navedena naselja, katerih prebivalci se bodo morali evakuirati, naštete bodo evakuacijske poti, po katerih se bo izvajala evakuacija in evakuacijska sprejemališča, kjer bo zagotovljen sprejem evakuiranih prebivalcev. Evakuacija se bo izvajala z lastnimi prevoznimi sredstvi, za prebivalce, ki nimajo lastnih prevoznih sredstev bo prevoz organizirala občina, ki bo poskrbela tudi za osebe, ki potrebujejo pomoč ob evakuaciji.
Za otroke, ki bodo ob razglasitvi evakuacije v šolah in vrtcih, ter za osebe, ki bodo v bolnišnicah, domovih za starejše bodo poskrbeli zaposleni v ustanovah in jih bodo evakuirali v kraje, kamor se bodo evakuirali prebivalci iz kraja, kjer je sedež ustanove.

Ob evakuaciji vzemite s seboj le najnujnejše stvari:

• osebne dokumente in denar,
• obleko za teden dni,
• pribor za osebno higieno,
• zdravila in recepte in nujne medicinske pripomočke,
• druge nujne življenjske potrebščine.
• izključite gospodinjske stroje in naprave,
• zaprite vodo in plin,
• zaprite okna in vrata,
• ugasnite luči,
• zaklenite prostore.

S seboj lahko vzamete tudi malo hišno žival.

Pred odhodom:

Živino pustite v hlevu in jo oskrbite s krmo za dva dni. Zaprite okna in vrata in zatesnite ostale odprtine. Za živino bodo skrbele skupine občanov ali pripadnikov Civilne zaščite oziroma tako kot je predvideno v načrtih zaščite in reševanja občin.
Po določeni evakuacijski poti se odpeljite do evakuacijskega sprejemališča. Vozite previdno in strpno, ter upoštevajte navodila, ki vam jih bodo posredovali pristojni organi, oziroma preko sredstev javnega obveščanja.
V evakuacijskem sprejemališču vas bodo napotili v kraj, kjer se boste začasno nastanili. Če bo evakuacija izvedena po izpustu nevarnih snovi, boste radiološko pregledani in po potrebi dekontaminirani. Poskrbljeno bo, da bodo družine čimprej združene.

Uporaba tablet kalijevega jodida (KJ)

Ob jedrski nesreči se lahko v okolje sprosti radioaktivni izotop joda, ki utegne povzročiti notranje obsevanje telesa zaradi vdihavanja. Zaužitje tablet KJ neposredno pred ali med prehodom radioaktivnih snovi preprečuje, da bi se radioaktivni jod, ki bi ga vdihnili, kopičil v žlezi ščitnici. Tablete KJ bodo ob morebitni jedrski nesreči pravočasno razdeljene, skupaj z navodili za uporabo, oziroma bodo brezplačno na voljo tudi v lekarnah. Navodila o tem, kdaj zaužiti tablete, bodo posredovana preko medijev.

Zaklanjanje

Z zaklanjanjem v zidane objekte ali zaklonišča se odpravijo ali zmanjšajo posledice ionizirajočega sevanja. Glede na oddaljenost od kraja nesreče omogočajo dovolj visoko stopnjo zaščite notranji prostori zidanih objektov.

• Ob razglasitvi ukrepa zaklanjanja se umaknite v hišo ali drugo zgradbo. Izogibajte se daljšemu zadrževanju pred okni. Zadržujte se v prostoru, ki ima malo oken.
• Zaprite okna in vrata in jih dodatno zatesnite s samolepilnim trakom.
• Izklopite ventilacijo in zatesnite s priročnimi sredstvi prezračevalne odprtine.
• Uporabljajte hrano in pijačo, ki jo imate v hiši.
• Lahko pijete in uporabljate vodo iz vodovoda, razen če je to prepovedano.

Če ste ob razglasitvi zaklanjanja na prostem, uporabite priročna zaščitna sredstva (robec, brisača, ogrinjalo) in se čimprej umaknite v zgradbo ali v zaklonišče. Upoštevajte navodila intervencijskega osebja.

Ukrepi radiološke zaščite

Radioaktivne snovi lahko pridejo v naše telo tudi z uživanjem kontaminirane hrane. Zato upoštevajte navodila pristojnih organov glede:

• prepovedi uporabe pitne vode,
• prepovedi ali omejitve uživanja določenih živil, predvsem poljščin, sadja in zelenjave,
• omejitve nabiranja in uporabe poljskih pridelkov in gozdnih sadežev,
• omejitve paše,
• omejitve lovljenja divjadi in
• omejitve gibanja na prostem.

Pristojni organi vas bodo obvestili o prenehanju nevarnosti, potrebnih ukrepih po prehodu kontaminiranega oblaka (čiščenje stanovanja, spiranje okolice hiše).

Prim. mag. Alenka Kraigher, dr. med. spec. za epidemiologijo, Inštitut za varovanje zdravja, predstojnica Centra za nalezljive bolezni

Nalezljive bolezni nas še vedno ogrožajo, tudi v Sloveniji, čeprav se morda marsikomu zdi, da smo boj z njimi že dobili. Bolezni, ki se pojavijo na drugem delu sveta, so le na videz daleč. Zaradi pogostih gospodarskih in turističnih stikov nas lahko zelo hitro dosežejo. Z zakonom o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 69/95) je določeno in urejeno njihovo spremljanje in obvladovanje.

Sistematično zatiranje nalezljivih bolezni na Slovenskem poteka že stoletja. Za varovanje prebivalstva pred njimi se uporabljajo dosežki sodobne medicine. Nekaterih bolezni, naprimer davice, tetanusa pri novorojencih, otroške paralize in tifusa, pri nas ni več. Še vedno pa so zelo pogoste črevesne nalezljive bolezni in akutne okužbe dihal, zoonoze, med njimi zlasti salmoneloza in kampilobakterioza, ter zadnje desetletje borelioza. Nismo se izognili aidsu pa tudi novim sevom nekaterih mikroorganizmov, ki so celo bolj kužni, agresivni in odporni proti antibiotikom, ne. Med epidemijami so še vedno pogoste okužbe s hrano, katerih glavni vzrok za nastanek je nepravilna higiena pri pripravi hrane.

Nalezljive bolezni se prenašajo po zraku, s hrano in vodo ter z neposrednim stikom ali posredno s predmeti in površin. Prenašajo se s človeka na človeka ali z živali na človeka, povzročajo pa jih najmanjša živa bitja: bakterije, virusi, zajedalci, glive in plesni.

Nalezljive bolezni imajo značilen potek, ki se začne z okužbo, ko povzročitelj bolezni vdre v človeško telo. V njem se razmnožuje in povzroča škodljive spremembe, ki sprožijo bolezensko dogajanje, z znamenji, bolj ali manj tipičnimi za vsako bolezen. 

Čas med začetkom okužbe (po vdoru mikrobov) in pojavom prvih vidnih znakov izbruha bolezni imenujemo inkubacija. Večina nalezljivih bolezni ima vedno enako dolg inkubacijski čas, ki traja od nekaj ur do nekaj tednov, odvisno od števila mikrobov, njihove napadalnosti in odpornosti okuženega organizma. 

Večina nalezljivih bolezni se začne s splošnimi bolezenskimi znamenji (vročina, glavobol, sprememba teka, izpuščaji, slabo počutje…), po katerih na samem začetku težko ugotovimo, katero bolezen ima bolnik. Med njenim razvojem se pojavijo značilna znamenja. Ko je bolezen premagana in ni bilo zapletov, sledi krajši ali daljši čas pojemanja bolezni, upadanja bolezenskih znamenj in okrevanja, ki pa je po različnih boleznih različen, odvisen pa je tudi od bolnikovega stanja, odpornosti, poteka okužbe. Traja lahko nekaj dni pa tudi do nekaj mesecev. Največkrat se nalezljiva bolezen konča s popolno ozdravitvijo in celo odpornostjo proti ponovnim okužbam, včasih pa pusti posledice, ki so začasne ali trajne. Kot vsaka druga bolezen se lahko tudi nalezljive bolezni končajo s smrtjo, čeprav so taki primeri redki.

Glede na nekatere skupne lastnosti nalezljivih bolezni jih razvrščamo v več skupin:

Črevesne nalezljive bolezni
So okužbe s hrano, nalezljive driske, griža, hepatitis (nalezljiva zlatenica), trebušni tifus, paratifus, otroška paraliza, kolera, okužbe s črevesnimi zajedalci. Človek se okuži z blatom bolnika ali nosilca povzročitelja, ki nima bolezenskih znamenj, pa tudi z vodo, živili, prek živali, mrčesa in predmetov ter celo na okuženem zemljišču.
Povzročitelji vstopijo v prebavila skozi usta in povzročijo bolezenske spremembe v različnih organih.

Za preprečevanje teh bolezni je najpomembnejše:

• osebna higiena in predvsem umivanje rok 
• higiena v straniščih 
• preskrba s higiensko neoporečno pitno vodo in hrano 
• pravilna priprava hrane in njeno shranjevanje 
• higiensko odstranjevanje odpadkov 
• uničevanje mrčesa in glodalcev. 

Kapljične nalezljive bolezni

Mednje spadajo angina, gripa, pljučnica, tuberkuloza, meningitis, škrlatinka, ošimagese, mumps, rdečke, norice, oslovski kašelj, davica. 

Povzročitelji teh bolezni so bakterije ali virusi, ki se prenašajo z bolnikov ali zdravih nosilcev po zraku, predvsem s kapljicami iz ust pri govoru, kihanju, kašljanju ter slinjenju (npr. otroške igrače).

Povzročitelji vstopijo skozi usta in nos v dihala, kjer povzročijo bolezenske spremembe. Veliko jih povzroča hkrati ali pozneje v razvoju bolezni še druge bolezenske znake: izpuščaje, vnetje možganskih ovojnic in možganov, prizadanejo srce, ledvice in pljuča. Značilno je, da se mikroorganizmi zelo hitro širijo in povzročijo bolezen pri veliko ljudeh v istem času. V takem primeru se razglasi epidemija.

Za preprečevanje širjenja teh bolezni je pomembno prezračevanje in čiščenje prostorov ter čiščenje površin in predmetov, npr. igrač. Utrjevanje telesa z redno telovadbo, kakovostno hrano in gibanjem na svežem zraku pripomore k večji odpornosti proti nekaterim boleznim. Za nekatere med njimi (davica, oslovski kašelj, ošimagese, mumps, rdečke, norice in celo meningitis ter pljučnice) obstajajo cepiva, s katerimi tudi pri nas cepimo otroke in odrasle.

Zoonoze - bolezni, ki se prenašajo z živali

Za to skupino bolezni je značilno, da so skupne živalim in ljudem. Prenašajo se z živali na človeka, in sicer na različne načine: z dotikom, ugrizom, slinjenjem, lizanjem, uživanjem okuženega mesa, mleka in mlečnih izdelkov, z iztrebki. 

Pri nas so najbolj znane steklina, mikrosporija, bolezni, ki jih povzročajo zajedalci (toksokariaza, trakuljavost), slinavka, vranični prisad, salmoneloza, kampilobakterioza, jersinioza. Nekaterih zoonoz sedaj ni več. Brucelozo, vranični prisad, trihinelozo, tuberkulozo, ki se prenaša z mlekom in mlečnimi izdelki, smo izkoreninili s sistematičnimi ukrepi veterinarske službe.

Zaradi različnosti povzročiteljev se lahko ukužimo skozi usta, nos, kožo in sluznice. Bolezenska znamenja so lahko blaga do zelo huda, nekatere bolezni (steklina) se končajo s smrtjo.

Poleg veterinarske službe, ki preprečuje pojav teh bolezni pri živalih, lahko za njihovo preprečevanje veliko naredimo tudi sami: živila pravilno shranjujemo in pripravljamo, si umivamo roke, se izogibamo stiku z bolnimi živalmi ali živalmi, ki jih ne poznamo, in pravočasno obiščemo najbližjo ambulanto za preprečevanje stekline ob vsakem sumu stika s steklo živaljo.

Bolezni kože in sluznic 

Nekatere bolezni kože in sluznic so nalezljive in se prenašajo s človeka na človeka z neposrednim stikom, stikom s predmeti, katerih površina je onesnažena z glivicami, bakterijami ali virusi. Znane so garje, herpes, gnojne okužbe kože, glivične okužbe kože in nohtov.

Za preprečevanje teh bolezni je pomembna osebna higiena - umivanje in preoblačenje, pogosto in skrbno pranje perila in posteljnine ter drugih predmetov, s katerimi pridemo v stik s kožo. Zelo preprosto se lahko okužimo npr. z glivicami, ki se rade zadržujejo predvsem na lesenih deskah kopališč in podobnih vlažnih mestih.

Med te bolezni spadajo tudi spolno prenesene bolezni, ki jih povzročajo bakterije in virusi. Od nekdaj sta znana sifilis in gonoreja, v zadnjem času pa so se jima pridružili še aids, klamidioze, hepatitis B in C.

Bolezni, ki jih prenaša mrčes

Uši, klopi, bolhe, komarji in drug mrčes so prenašalci povzročiteljev pegavice, povratne mrzlice, rumene mrzlice, denge, malarije, klopnega meningoencefalitisa. Nekatere bolezni so značilne za slabe higienske razmere. Vse zatiramo s preprečevanjem stika z mrčesom. Zelo pomembna je osebna higiena (uši, bolhe). Rumeno mrzlico in klopni meningoencefalitis preprečujemo s cepljenjem, malarijo pa z zdravili.

Bolezni, ki se prenašajo s krvjo

Kri in drugi telesni izločki vsebujejo povzročitelje hudih nalezljivih bolezni, ki se lahko prenesejo z vbodom z ostrimi predmeti, na katerih so ostanki okužene krvi (igle, škarje, noži, britvice, zobne ščetke …). Med temi boleznimi so najbolj znane aids, hepatitis B in hepatitis C. Osnovno pri preprečevanju njihovega pojava je preprečevanje stika s krvjo in izmenjavanja osebnih ostrih predmetov, na katerih so lahko ostanki krvi. Pred hepatitisom B se že vrsto let lahko zavarujemo s cepljenjem. Kadar pomagamo krvavečemu, moramo paziti, da se izognemu nezavarovanemu stiku kože s krvjo. Z njo onesnažene površine najprej prelijemo z razkužilom (lahko varikino) in jih nato očistimo. Z običajnimi stiki se aids niti hepatitis ne prenašata.

Preprečevanje nalezljivih bolezni

Preprečevanje nalezljivih bolezni je skrb vsakega posameznika in družbe.

Preprečujemo jih s splošnimi in posebnimi ukrepi. 

Splošni ukrepi so zagotavljanje higiensko neoporečne hrane, vode in predmetov splošne uporabe: higienski režim v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, zdravstvenih organizacijah, v prehrambenih obratih, na javnih površinah in objektih.

Najučinkovitejši posebni ukrepi pa so poleg zdravljenja bolnih oziroma zdravih nosilcev povzročiteljev še cepljenje in zaščita z zdravili, razkuževanje, dezinsekcija in deratizacija, izolacija bolnikov pa tudi obdobni pregledi zaposlenih na delovnih mestih, kjer se nalezljive bolezni lahko prenašajo.Cepljenje je pri nas obvezno. Poteka skladno s programom, ki ga pripravi Inštitut za varovanje zdravja, predpiše pa minister za zdravstvo. Predšolske in šolske otroke cepijo samo pooblaščeni pediatri in šolski zdravniki v zdravstvenih domovih ali zasebnih ambulantah, proti tetanusu, klopnemu meningoencefalitisu in gripi pa tudi drugi zdravniki.

Proti steklini in potnike pred potovanjem v tujino cepijo samo v območnih zavodih za zdravstveno varstvo in na Inštitutu za varovanje zdravja. Ob pojavu gnojnega meningitisa, streptokokne angine, škrlatinke pa tudi oslovskega kašlja in tuberkuloze je obvezna zaščita z zdravili. Predpiše jo območni zavod za zdravstveno varstvo. Obvezno je tudi razuševanje, za katerega pa morajo poskrbeti ljudje sami.

Z varovanjem pred nalezljivimi boleznimi se ukvarja veliko medicinskih strokovnjakov. Pri tem sta temeljna preprečevanje bolezni in širjenje vedenja o zdravju. Vsak sam pa lahko za varovanje pred nalezljivimi boleznimi naredi največ, če se pravočasno cepi, zavaruje z zdravili in upošteva nasvete o osebni higieni, prehranjevanju in zdravemu načinu življenja.

Običajni znaki napada s kemičnim orožjem

• pritajene eksplozije topovskih granat 
• dim ali megla v območju eksplozij 
• občutek stiskanja v prsih 
• pojav dvomljivih vonjav 
• sledovi meglic za nizko letečimi letali. 

Ukrepi za preprečitev učinkov kemičnega orožja in ublažitev posledic 

• Nemudoma si nadenite zaščitno masko. Uporabite lahko tudi respirator ali priročna sredstva (robec, ruto, rokav, plašč, odejo). 
• Za zaščito pred kapljicami bojnih strupov uporabite zaščitno ogrinjalo, rokavice, pokrivalo, odejo, vrečko iz polivinila, šotorsko platno. 
• Pojdite v najbližje zaklonišče ali kakšen drug zaprt prostor, avtomobil, avtobus, pod nadstrešnico. 
• Pri začetnih simptomih zastrupitve z živčnim bojnim strupom takoj uporabite ampulo atropina ali avtoinjektor. Če simptomi ne izginejo, postopek ponovite še z eno ampulo atropina ali avtoinjektorjem. 
• Poškodovanemu, ki si sam ne more nadeti zaščitne maske in druge zaščitne opreme, pomagajte, da to stori. 
• Z odkritih delov telesa odstranite kapljice bojnih strupov, tako da jih popivnate z vato, tamponom ali robcem (mesta, kjer so kapljice, ne drgnite in ne brišite), kontaminirana mesta posujte s sredstvom za dekontaminacijo. 
• Kontaminirano sluznico (oči, nos, usta in grlo) spirajte z dvoodstotno raztopino sode bikarbone. 
• Kontaminirano obleko po možnosti čimprej odvrzite v plastično vrečko, in jo nato dobro zaprite. Obleko nadomestite z novo ali pa jo dekontaminirajte s sredstvi za dekontaminacijo. 
• Takoj, ko imate možnost, izvedite popolno dekontaminacijo telesa v kopalnici (uporabite toplo vodo, milo, šampon ali detergent) ali pa se napotite na najbližjo dekontaminacijsko postajo. 
• Če je možno, poskrbite tudi za živali. Zaprite jih v hlev, zaprite vse odprtine in izključite ventilacijo, nato jim nadenite zasilne zaščitne maske. Z mehkimi krpami, ki jih namočite v dvoodstotno raztopino sode bikarbone, jim zaščitite tudi oči.