Zgodovina Celja
Celje je mesto najlepših zgodb. Zapisane so v kamnih rimskih cest, v stolpih Celjskega gradu in v industrijskih halah, ki so nekoč poganjale naš razvoj. In zapisane so tudi v nas, ljudeh; v naši toplini, ustvarjalnosti, podjetnosti in odločnosti, s katero Celjani vedno znova najdemo poti naprej.
Pisanje naše zgodbe se začne v keltskem zaklonišču.
Prva naselbina se je pojavila v času halštatske kulture. Potem pa pridejo Kelti in pred več kot dvema tisočletjema v naših krajih postavijo svoje naselje Keleia, kar pomeni zaklonišče ali zavetišče.
Keleia je bila mesto trgovcev, kovačev in bojevnikov. Prav tu je nastajal noriški denar, ki je krožil po širnem kraljestvu in že takrat napovedoval, da Celje nikoli ne bo nepomembno.
Keleia se razvije v malo Trojo pod Alpami.
V 1. stoletju pr. n. št. so Rimljani zavzeli naselbino Keleia in jo preimenovali v Civitas Celeia. Le nekaj desetletij pozneje, pod cesarjem Klavdijem, je že dobila mestne pravice in postala Municipium Claudia Celeia.
V hipu je zacvetela v bogato in urejeno mesto z visokimi palačami, tlakovanimi ulicami in širokimi trgi. Zaradi razkošja iz belega pohorskega marmorja so jo imenovali celo »mala Troja« – Troia secunda. Pod mestom je tekla zapletena mreža kanalizacije, ki je delno še danes v rabi.
Največji razcvet je Celeia doživela v 2. stoletju. S prihodom selitvenih ljudstev pa je v 5. in 6. stoletju postopoma utonila v tišino. In vendar ni duh rimskega mesta nikoli povsem izginil; danes ga lahko znova začutimo v Mestu pod mestom, kjer lahko stopimo na starodavne ulice, občudujemo mozaike in si za hip predstavljamo, kako je Celje nekoč sijalo kot Troia secunda.
Utrinki iz Mesta pod mestom
Arheološko razstavišče Celeia - mesto pod mestom v kleti Knežjega dvora je doslej največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ«. Njena nema, vendar slikovita govorica vabi, da se sprehodite med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini mesta.
Ko so Rimljani že davno odšli, Celje stoletja tiho čaka na svoj ponovni vzpon. Ta se zgodi v 14. stoletju, ko na oder stopijo grofje Celjski.
V nekaj generacijah so iz lokalnega plemstva zrasli v eno najmočnejših evropskih dinastij, ki je svojemu mestu prinesla sijaj in vpliv, kakršnega prej še ni poznalo.
Pod njihovo oblastjo je Celje postalo politično in gospodarsko središče. Bilo je edino pravo središče humanizma in renesanse na Slovenskem. Grofje so spletali poročne vezi s kraljevskimi in drugimi rodbinami takratnega visokega plemstva, zaradi česar so jih imenovali kar »knezi treh kron«.
Čeprav je z umorom zadnjega moškega naslednika leta 1456 dinastija ugasnila, njihov pečat v mestu ostaja živ. Še danes grofje Celjski predstavljajo simbol poguma, ambicij in povezovanja, ki je Celje postavilo na evropski zemljevid.
Zanimivosti o grofih Celjskih
Barbara Celjska: črna kraljica in alkimistična mistika
Veronika Deseniška: tragika in drama
Legenda o krokarju
Po izumrtju grofov Celjskih oblast prevzame habsburška rodbina in mesto zdrsne v obrobje.
Turški vpadi so opustošili številne trge, samostane in vasi; v istem času so pokrajino pretresali tudi kmečki upori, med njimi veliki upor leta 1515, ko so puntarji celo zavzeli Celjski grad. Čeprav so bili vsi upori krvavo zatrti, so pustili pečat na življenju podeželja in mesta.
Ob vsem tem je Celje doživljalo še naravne katastrofe: poplave, kobilice, potrese, kužne epidemije in požare. Največji leta 1798 je upepelil skoraj celotno mesto. Čeprav je vse to držalo mesto v povprečju in obrobnosti, so obrt, trgovina in cehovske mreže ohranjale življenjski utrip.
S prihodom Južne železnice leta 1846 Celje vstopi v industrijsko dobo.
Vlak je prinesel hitrejše povezave, svež kapital in množico novih prebivalcev, zlasti iz nemških dežel, ki so s seboj prinesli drugačen način življenja. Mesto je začelo rasti. Z industrializacijo se je odprla Cinkarna, nastali so mlini, tovarna posode, prva mestna plinarna in druga industrijska podjetja.
Ob gospodarskem razmahu je oživelo tudi kulturno življenje. V čitalnicah so se zbirali intelektualci, poslušali predavanja, igrali Linhartovo Županovo Micko in krepili slovensko narodno zavest. Obenem so se zaostrili odnosi med Slovenci in Nemci, kar je pripeljalo do gradnje Narodnega doma in Nemške hiše, dveh simbolov napetih, a ustvarjalnih časov.
Pogled na Celje 19. in 20. stoletja
Celje je imelo konec 19. stoletja z dobro železniško povezavo, bližino premogovnikov in poceni delovno silo s podeželja vse pogoje za silovit industrijski razvoj. Leta 1808 je v Celju zaživela prva gimnazija, ki spada danes med najstarejše v Sloveniji. Po porazu Avstrije v avstrijsko-pruski vojni je mesto postalo del Avstro-Ogrske, leta 1918 pa del novonastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nacistični okupator si je med drugo svetovno vojno želel priključiti ozemlje Južne Štajerske, a se to zaradi poraza okupatorskih sil ni zgodilo. Tako je Celje po 2. svetovni vojni postalo del FLRJ/SFRJ, po letu 1991 pa Republike Slovenije.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 Celje postane pomembno regionalno središče.
Vzpostavila so se nova občinska, gospodarska in kulturna partnerstva, mesto pa je začelo hitreje dohitevati evropske trende. V tem obdobju so bili izvedeni številni infrastrukturni in razvojni projekti: obnova in širitev cest, gradnja novih stanovanjskih sosesk, ureditev športnih objektov ter vlaganja v šolsko in zdravstveno mrežo.
Z evropskimi sredstvi so bila podprta ključna vlaganja, med drugim modernizacija čistilne naprave, izgradnja regijskega centra za odpadke in energetska prenova javnih stavb. Obnovljen je bil Cejski grad, revitalizirano Šmartinsko jezero in zgrajeni novi pomembni javni objekti, kot sta Tehnopark Celje in nova knjižnica.
Poseben poudarek danes namenjamo trajnostnemu razvoju: širjenju mreže kolesarskih poti, sistemu javnih koles, električnim avtobusom in spodbujanju zelenih površin. Celje se predstavlja kot pametno in zeleno mesto, ki gradi na svoji bogati zgodovini, a je hkrati usmerjeno v prihodnost.
Projekti, s katerimi se usmerjamo v prihodnost
